Ministrica Fajon: Naša dolžnost je, da ohranjamo dobro podobo Slovenije v svetu

[Link]

28. posvet slovenske diplomacije | Avtor: MZEZ

Ministrica Tanja Fajon je nagovorila zbrane na 28. posvetu slovenske diplomacije 28. posvet slovenske diplomacije Ministrica Tanja Fajon je nagovorila zbrane na 28. posvetu slovenske diplomacije

Ministrica Fajon je v uvodnem nagovoru poudarila:

"Iztekajoče se leto bo kmalu preteklost. Od nas je zahtevalo veliko. A smo s prizadevnostjo in vztrajnostjo v njem pustili jasno sled, saj Slovenija na mednarodnem prizorišču pridobiva vse večjo mednarodno prepoznavnost in veljavo. Nakazuje se ne preveč varna in stabilna prihodnost, ki bo od nas zahtevala še več. Ne le s političnega, tudi z gospodarskega in socialnega gledišča.

Zato je torej prav, da analiziramo, kje smo in kam gremo. Smo sredi spreminjajočega se sveta in gremo v nepredvidljivost. Po drugi svetovni vojni in hladni vojni je prav pričujoče obdobje najbolj turbulentno. Spreminjanje moči sil in nenehno krhanje spoštovanja mednarodnega reda vodijo v realnost zaostrenih, nejasnih varnostno-političnih razmerij in razmer.

To se zelo jasno odraža v Varnostnem svetu organizacije Združenih narodov, kjer pa si je Slovenija ravno z doslednostjo pri zagovarjanju spoštovanja Ustanovne listine, človekovih pravic ter spoštovanja mednarodnega prava pridobila velik ugled kot država, ki je čvrst steber v zavezništvu za mir in ki vodi načelno zunanjo politiko brez dvojnih standardov.

S čim se lahko pohvalimo? Na kaj smo lahko ponosni?

Najprej, z načelnostjo in solidarnostjo do Ukrajine, ki jo Rusija, članica Varnostnega sveta, napada že skoraj tri leta. Slovenija podpira vse mirovne pobude, ki temeljijo na spoštovanju Ustanovne listine OZN in bi lahko vodile k trajnemu in pravičnemu miru - miru, ki bo sprejemljiv za Ukrajino. Brez končanja ruske agresije v Ukrajini ne bo varne in stabilne Evrope. V pogajanjih za mir, ko bo do njih prišlo, pričakujemo aktivno vlogo Unije, pri čemer moramo biti pripravljeni na čas po inavguraciji novega ameriškega predsednika. Slovenija vztrajno poudarja tudi nujnost krepitve sodelovanja z globalnimi partnerji. Naša država Ukrajini namenja znatno humanitarno in materialno pomoč. S komisarko za širitev in obnovo Ukrajine Marto Kos postaja članstvo Ukrajine v Evropski uniji za vse izjemno odgovorna naloga.

Zelo aktivni smo glede konflikta na Bližnjem vzhodu, kjer Izrael nadaljuje z napadi na Gazo in širše. Naša prizadevanja za ustavitev sovražnosti, ki povzroča nepopisno trpljenje civilistov in ogromne žrtve in kaže znake genocida, naša prizadevanja za mir se niso začela in končala s priznanjem Palestine kot neodvisne in suverene države. Resolucija o prekinitvi ognja v Gazi za čas verskega praznika, ki jo je sprejel Varnostni svet, je nastala na prenosniku slovenske diplomatke. 123 držav, vključno z vsemi članicami Varnostnega sveta, se je pridružilo slovenski pobudi o skupnih zavezah za agencijo UNRWA. Pridružili smo se Globalnemu zavezništvu za implementacijo rešitve dveh držav in postali del široke koalicije držav, ki si prizadevajo za mir na Bližnjem vzhodu.

Bili smo nepogrešljiv del pri številnih pobudah izvoljenih desetih članic Varnostnega sveta - E10. Palestinskim prebivalcem Gaze smo od oktobra lani namenili 5,6 milijona evrov humanitarne pomoči. S predsedovanjem Varnostnemu svetu v septembru, ki je eden od najtežjih mesecev za predsedovanje, in v času, ko se Varnostni svet težko strinja celo glede programa dnevnega reda, je naši misiji v New Yorku uspela misija nemogoče: s predsedniško izjavo o voditeljstvu za mir je poenotila članice Varnostnega sveta, da so potrdile zavezanost načelom Ustanovne listine, ki je edino jamstvo miru.

In še bi lahko naštevala. Slovenska diplomacija je v svojih prizadevanjih za mir v svetu v resnici zelo aktivna. In na to moramo biti ponosni. Ni preveč, če rečem, da se je Slovenija v Varnostnem svetu izkazala kot multilateralna velesila in da je Varnostni svet z našim članstvom pridobil trdno zaščitnico človekovega dostojanstva.

Pa vendar … je to dovolj?

Naj vam zastavim vprašanje, ki sem ga dobila od študentke prvega letnika pravne fakultete: Ali so države in Slovenija z njimi naredila vse, kar lahko, da bi preprečile vojno, s katero nas strašijo? Odgovor je: ne.

Kajti koliko so vredni naši uspehi na terenu, glede na to, da vojne še vedno trajajo? Ob Bližnjem vzhodu in Ukrajini še pozabljeni Sudan, Etiopija, Mjanmar, negotovo je dogajanje v Siriji, na korejskem polotoku.

Imamo največje število oboroženih konfliktov, največje število beguncev, največje število žrtev med civilnim prebivalstvom, največje število žrtev med humanitarnimi delavci, največje humanitarne krize. Zaradi ruske agresije v Ukrajini se soočamo tudi z vprašanjem jedrske varnosti in varovanja V Varnostnem svetu še vedno obstaja brezpogojna uporaba veta. Zastopanost držav ne odraža več duha časa. Brezbrižno so teptane Ženevska konvencija, Ustanovna listina Združenih narodov, Splošna deklaracija človekovih pravic, humanitarno pravo, pravo človekovih pravic. Na pravilih utemeljen mednarodni red se spreminja v na moči utemeljen mednarodni kaos. Tudi zadnji nalog za aretacijo Mednarodnega kazenskega sodišča bo le še utrdil prepričanje, da mednarodno pravo uživa svobodo poljubne interpretacije.

Kaj naj torej odgovorim nadobudni študentki prava, ki še verjame v črko zakona, besedo dogovora in idejo pravil?

Da Slovenija v svet, v katerem morala ni zakon in ga vodi človeški pohlep, ne pristaja. Da bomo še naprej dosledno zagovarjali in zahtevali spoštovanje mednarodnega prava in človekovih pravic. Da se bomo vztrajno in še tesneje povezovali s podobno mislečimi partnerji, in se posvečali tudi tistim, ki jim doslej nismo namenjali veliko pozornosti, kot so zalivske, afriške in azijske države. Samo v čim širšem zavezništvu lahko vnovčimo politični kapital, ki bo - tako verjamem - pripeljal k spremembam politične naravnanosti pa tudi vseh zastarelih pravil, ki krnijo moč in ugled Varnostnega sveta in posledično OZN.

Ne vem, če je tak odgovor dovolj dober. A je v tem trenutku edini, ki ga imam. Z iskanjem novih zavezništev Slovenija ne odgovarja le na politične, temveč tudi na gospodarske potrebe.

Za lažje uresničevanje načrtov smo odprli ambasade v Alžiriji, Etiopiji in na Filipinih in tako izboljšali svojo prisotnost v Afriki in Aziji. Imamo vizijo, da veleposlaništvo v Etiopiji postane osrednja institucija za podporo pri izvajanju slovenskih razvojnih projektov v regiji. S Filipinov bomo lažje nadgrajevali partnerstva in poslovne priložnosti v Aziji. Vse te odločitve so pomembne tudi zaradi krepitve odpornosti Slovenije na mednarodne trgovinske šoke.

Krepimo stike na visoki ravni s Kitajsko, Indijo, Brazilijo in drugimi pomembnimi globalnimi akterji, s katerimi imamo odprtih še veliko gospodarskih priložnosti za sodelovanje. Najpomembnejša izvenevropska zaveznica in eden najpomembnejših strateških partnerjev Slovenije pa so ZDA. In to bodo tudi ostale. Po dolgih letih je bil organiziran obisk predsednika vlade v Beli hiši. Bo pa z vrnitvijo protekcionistične politike ZDA in njeno verjetno drugačno trgovinsko politiko ključno, da svoj politični kapital izkoristimo tudi v gospodarstvu, tudi za iskanje novih trgov in povečanje diverzifikacije, varnosti in zanesljivosti dobavnih verig.

Slovenska gospodarska diplomacija je sicer v letošnjem letu dosegla rekordno število poslovnih stikov - več kot 10 tisoč, in preko Projektnega gospodarskega sklada izpeljala rekordno število projektov.

Odločitve nove administracije bodo imele velike posledice tudi na izvajanje in uspešnost podnebnih in okoljevarstvenih ukrepov, posebej v državah globalnega juga, pa na razvoj tehnoloških podjetij, usklajevanje standardov upravljanja umetne inteligence in podobno. Na vseh omenjenih področjih je Slovenija zelo aktivna - prav letos smo s prenovo sektorja okrepili znanstveno diplomacijo in javno diplomacijo nasploh. Vse to pa so tudi področja, ki so izjemno pomembna tudi za Evropsko unijo.

Pričakovanja od novega kolegija Evropske komisije so velika. Sklicevanje na solidarnost, vladavino prava in vrednote EU, na moderno združbo držav je seveda nujno, a preprosto ni več dovolj. Če želi EU zaščititi te dosežke, če želi ohraniti vrednote in blaginjo svojih državljanov ter konkurenčno vlogo v svetu, bo treba stališča presojati na podlagi strateških interesov EU kot celote. EU mora dejansko začeti sodelovati pri reševanju globalnih problemov, ne se zgolj prilagajati nanje, mora se bolj povezati, biti bolj suverena, bolj drzna in svobodna v svojih idejah in odločitvah, ne more se več v celoti zanašati na zavezništva, sploh pa ne zgolj na tradicionalna. Zato je čas, da države članice resno razmislimo, kaj sploh želimo - od skupne zunanje in varnostne politike do zelenega prehoda, od svoboščin notranjega trga do migrantske politike, od cen energentov do evropskega socialnega modela. Sicer bo večno neenotna EU v tekmovanju velesil končala daleč pri repu, če ne celo kot žrtev.

Pri tem opozarjam na zadnji Eurobarometer, ki kaže, da smo glede zaupanja v Unijo Slovenci na repu držav članic. To je odraz dejstva, da je EU šibka in neenotna, tudi glede končanja vojn. Slovenci bolj kot v drugih članicah menijo, da se stvari v EU odvijajo v napačno smer in več jih dvomi v moč države zaradi članstva v EU.

Naše ministrstvo je letos od predsednice države prejelo zlati red za zasluge za osrednjo vlogo in uresničevanje zunanjepolitičnih ciljev države pri vstopu v EU in NATO pred 20 leti. Razlog več, da vztrajamo pri političnem dialog za močno, enotno, razširjeno Unijo, ki bo s konkurenčnostjo in stabilnostjo svojim državljanom dajal to, zaradi česar je nastala: varnost, stabilnost in mir.

Jamstvo naše kolektivne varnosti je NATO. Ostati mora hrbtenica transatlantskega sodelovanja in ključni prostor, tudi po sistemu vrednot, v katerem bomo zagotavljali kolektivno in nacionalno varnost. Krepitev obrambnih zmogljivosti je, če želimo ali ne, realnost. Ob izpolnjevanju svojih obveznosti glede obrambnih izdatkov pa Slovenija vedno poudarja, da je globalna varnost odvisna predvsem od spoštovanja mednarodnih pravil.

Slovenija ostaja gonilna sila širitvenega procesa in stabilizacije regije Zahodnega Balkana in Vzhodnega tria. To je močno geopolitično orožje za EU in kandidatke, je tako nujnost kot priložnost. V pogajalskem procesu držav kandidatk je letos prišlo do konkretnih korakov napredka, vanje pa je bila aktivno vključena prav slovenska diplomacija. Imenovanje slovenske komisarke na položaj za širitev tako lahko razumemo kot prepoznanje in priznanje naših dosedanjih prizadevanj. Slovenija pričakuje pospešen, bolj verodostojen, učinkovit in pravičen širitveni proces. Vztrajali bomo pri zagovarjanju prehoda na odločanje s kvalificirano večino v fazah širitvenega procesa, kjer je to smotrno, in pri blejski zavezi, da do leta 2030 pomagamo k vključitvi vsaj nekaterih kandidatk.

Evropsko unijo čakajo zahtevna pogajanja o proračunu oz. novem finančnem okviru. Dogovoriti se moramo tudi o notranjih reformah, ki pa morajo potekati vzporedno s širitvijo in ne smejo postati njena ovira. V sedanjih razmerah Slovenija ocenjuje, da je odprta institucionalna vprašanja mogoče urediti brez sprememb temeljnih pogodb EU.

Sicer pa je vlada prejšnji teden potrdila novo Deklaracijo o usmeritvah delovanja Slovenije v institucijah EU, ki bo vodilo naše prihodnje evropske politike. Če se ozrem še v našo neposredno soseščino: letošnje leto je minilo v duhu »misli globalno, deluj lokalno«. Slovenija je vodila zares zelo dinamičen medsosedski dialog na visoki politični in strokovni ravni. Izpeljali smo veliko srečanj - od dvo, tri štiristranskih srečanj na ministrski ravni, do prvega srečanja vseh štirih predsednikov držav, ki je potekalo prav v Sloveniji.

V letu 2024 smo na ministrstvu odlično izpeljali številne dogodke: naše stalnice so Blejski strateški forum, Razvojni, dnevi, Dnevi Afrike, Dnevi Latinske Amerike in Karibov. Slovenija je uspešno izpeljala predsedovanja Strategiji EU za Alpsko regijo, prevzeli smo predsedovanje Vodni konvenciji, organizirali nov posvet v okviru Agende za ženske mir in varnost. Naša država je sodelovala v odmevnih primerih pred mednarodnimi sodišči. Okrepili smo svojo solidarnost in potrojili humanitarno pomoč na 12 milijonov evrov, naša moč se je pokazala tudi v razvojnih partnerstvih: na Zahodnem Balkanu in v soseščini je letos potekalo več kot 50 projektov slovenskih ustanov in nevladnih organizacij. Vzorno je bilo tudi delo konzularne mreže s hitrim odzivanjem na krizne situacije v svetu in pomoč slovenskim državljanom.

Še bi lahko naštevala in opravičujem se, da nisem zajela vseh sektorjev. A da ne bom predolga, se bom usmerila še v prihodnost.

V letu 2025 bo - ob vseh težavnih področjih, ki sem jih naštela prej - naše delo narekovalo kar nekaj obletnic: 20. obletnica Blejskega strateškega foruma, 50. obletnica Helsinške sklepne listine, 70. obletnica Avstrijske državne pogodbe, 80. obletnica OZN in 80. obletnica konca druge svetovne vojne, Čakajo nas priprave na članstvo v Svetu za človekove pravice 2026-2028, predsedovanje skupini MED9 in še eno predsedovanje Varnostnemu svetu. Začenjamo slovensko-italijansko kulturno sodelovanje z Evropsko prestolnico kulture. Z Bavarsko bomo obeležili 50. obletnico skupne komisije, načrtujemo predstavitev Slovenije na Expu v Osaki. Prihodnje leto bo sprejeta novela Zakona o zunanjih zadevah, nov Zakon o sklepanju in izvajanju mednarodnih pogodb in drugih mednarodnih aktov ter nov Zakon o plačah v tujini. Pripravljamo tudi spodbude, s katerimi bi med diplomanti povečali seznanjanje z diplomatskim poklicem in vzbudili zanimanje za vstop v diplomatsko službo.

Cenjeni kolegi in kolegice,

še enkrat se bom dotaknila vprašanja študentke prava, ki je izrazila strah pred »vojno, ki jo napovedujejo«.

Strinjam se, da so analize in strategije glede ravnanja v vojnih razmerah potrebne in da se je v obdobju nepredvidljivosti treba o tem resno in javno pogovarjati. Vendar pa apeliram na odgovornost oblikovalcev javnega mnenja in medijev, ki nevarnost pogosto potencirajo, četudi morda nehote, in s tem ustrašijo ljudi. Več pozornosti moramo posvetiti tudi izobraževanju in sistematičnemu boju proti dezinformacijam, ki se preko družbenih omrežij selijo tudi v druge sfere informiranja.

Ne bi pa rekla, da smo na pragu svetovne vojne.

Na ministrstvu bomo, kot sem že dejala, energijo vlagali v poenoteno zunanjo politiko, ki v Evropi in svetu govori z enim glasom, v reformo Združenih narodov ter v utrjevanje idealov in načel, vklesanih v Ustanovno listino, ki še vedno lahko predstavljajo recept za mirno sobivanje med ljudmi. In nenazadnje, čas je da po 80 letih vodenje svetovne organizacije prevzame ženska generalna sekretarka.

Spoštovani, vse, kar smo v letošnjem letu dosegli, je plod skupinskega dela. Vsakdo je pomemben člen v verižici našega uspeha.
Zahvaljujem se vsem vam, prisotnim, ter vsem drugim sodelavcem, v tujini in doma, za vse, kar ste - in kar smo - v tem letu naredili dobrega v diplomaciji.

Naši uspehi so najbolj razvidni iz podobe naše države, kot jo vidi mednarodna skupnost. In ta podoba je dobra. Profesionalna dolžnost diplomatov je, da jo takšno ohranjamo.

Prepričana sem, da veste, kako zelo pomembno je pri tem vzpostavljanje in negovanje osebnih stikov. Kako zelo povečujejo verodostojnost. Sama imam priložnost in privilegij, da to izkušam praktično vsak dan. Osebni stiki po vsem svetu, investicije v nova poznanstva - to je tisto, kar Sloveniji odpira vrata in krepi zaupanje. To je najdragocenejše diplomatsko orodje, ki ga morate in moramo krepiti na vseh ravneh. Se poslušati, slišati in razumeti - to je vodilo mojega dela. Naše tridnevno srečanje je namenjeno pregledu preteklega dela, izmenjavi dobrih praks, načrtom in idejam za prihodnost. Še bolj pa ga razumem kot priložnost (žal preredko) za klepet, stisk roke, tudi objem. Za vaše obraze brez mask, za kakšno šalo, smeh. Za še večjo kolegialnost, medsebojno pomoč. Za prijaznost. Za iskrenost. Kajti če sta naše znanje in dosedanje delo osnova, so vse te lastnosti potenca, zaradi katerih bodo prihodnji rezultati slovenske diplomacije še več kot dobri, namreč, odlični.

Srečno."